Zasnova zelenega sistema Ankarana temelji na »vdoru« odprte krajine preko urejenih zelenih površin naselja v strnjeno grajeno tkivo in v obratni smeri preko kakovostno urejenih promenad in poti v odprto krajino zaledja in obalno območje. Krajinski okvir naselja predstavlja kulturna krajina zaledja s poudarjenimi zelenimi klini (pomembne kmetijske in gozdne površine), ki se zajedajo v območje strnjenega dela naselja. Ker smo mnenja, da mora biti eno izmed glavnih vodil pri oblikovanju novega pokopališča spoštovanje obstoječih krajinskih značilnosti in s tem ohranjanje identitete širšega območja, natečajna rešitev s svojo krajinsko umestitvijo ne preglasi obstoječih dominant na območju, ampak stopi z njimi v dialog. Topografija območja na katero se umešča pokopališče in danes v prostoru predstavlja rano, se preoblikuje s prerazporejanjem zemljine po sistemu ̋cut and fill ̋. Izravnave namenjene grobnim poljem se ne zagotovijo z opornimi zidovi ampak se uredijo bolj občutljivo in sonaravno z ozelenjenimi brežinami. S tem ko topografija terena sledi obstoječi topografiji se izravnave za grobna polja obrnejo proti horizontu morja. Grobna polja so členjena na manjše enote, ki s svojo majhnostjo zagotavljajo intimo hkrati pa lažje sledijo in obvladujejo obstoječo okoliško topografijo. Pokopališče se ponovno pogozdi in s tem tudi vizualno zaceli obstoječo rano v prostoru. Pokopališče se s perspektive naselja zlije z okoliškim gozdom in ponovno zaključi zeleni klin, ki se iz zaledja zajeda v območje strnjenega dela naselja. S tem ko se gozdni rob prestavi nižje, bližje cerkvi, se jasno definirata območje senčenega pokopališča v gozdu in bolj urbanega območja okoli cerkve. S tem se nedvoumno definira tudi meja med tišino pietetnega prostora pokopališča in glasnejšim, programsko manj občutljivim prostorom okoli cerkve. Območje cerkve tako postane zaključek naselja in s tem diskreten stik med urbanim in naravnim.