Elementi

Evolucija je slep in počasen, a hkrati ustvarjalen proces. Nima svojega cilja, le brezkompromisno se prilagaja vsakemu impulzu, ki ga dobi iz okolja. V naravi ima vsaka navidezno popolnoma naključna stvar svojo logiko nastajanja, delovanja in razkrajanja, ki se je oblikovala skozi obdobja ter se tako počasi približala popolnosti. Vsak zato ima svoj zakaj. Lepota narave se skriva v subtilnem nadziranju naključnosti in v obvladovanju spontanosti. Razvoj teče sam, evolucija ga zgolj usmerja.
Podobno lahko razumemo tudi proces snovanja arhitekture. Arhitektura, tako kot narava, nikoli ne more biti zgolj posledica spontanega ustvarjalnega navdiha posameznika ali, še huje, kolaž dopadljivih podob, ki prevečkrat zamegli bistvo in integriteto prostora. Srž kvalitetne arhitekture se vedno skriva v globokem premisleku, ki se naslanja na vse, kar je že bilo, kar je in kar morda nekoč bo. Dobra arhitektura mora, tako kot narava, vedno dvomiti o ustaljenih procesih, iskati nove poti, se spreminjati in prilagajati. Takšna arhitektura, navkljub času, v katerem prevladujejo površinskost, hipnost in kratkotrajnost, gradi prostor drugače; vzgibe za aktualnost arhitekturnega izraza išče drugje. Pooseblja jih v dramaturgiji doživetja in izkušnji prostora, v odnosu do narave, v času in spominu… To je arhitektura, katere bistvo se skriva v praznem prostoru, ki ga oklepa, in ne v podobi, ki jo kaže. Ne nazadnje je to arhitektura, ki ne gradi sama sebe, ampak le dopolnjuje to, kar na nekem mestu obstaja že od nekdaj.
Mnogo prostorov ne pusti globljega vtisa in ne vpliva na vsakdanje dojemanje življenja. Njihova izkušnja se začne in konča, ne da bi vrezala trajne spomine. Pa vendar ima arhitektura moč, da iz povsem anonimnega in uniformiranega prostora ustvari emocionalno polno prostorsko doživetje, ki se lahko odtisne globoko v človekovo podzavest.
Elementi so naša lastna rastoča zbirka fotografij. Prikazujejo podobe prostorskih odnosov ujetih v času, ki so nas na takšen ali drugačen način s svojo izpovedno močjo globoko zaznamovale in sooblikovale naše dojemanje poslanstva arhitekture. Fotografije niso razvrščene v posamezne sklope, prav tako nimajo vrstnega reda. Predstavljajo zgolj širok diapazon arhitekturnih gradnikov, ki jih sami smatramo kot vitalen element vsakega resnega arhitekturnega dela.