Celje 
2016 

Spominski kompleks se razteza med dvema obstoječima ranama v prostoru, ki jih je ustvaril človek. Med dolgo zarezo, območjem nekdanjega strelišča, ter ogromno amfiteatralno praznino nekdanjega kamnoloma. Danes sta obe obravnavani lokaciji opuščeni. Ležita ena ob drugi a sta izrazito nasprotni. Na eni strani dolgo, odprto, travnato strelišče obdano z gozdnim robom in na drugi hladen, mogočen, skalnat kamnolom, ki daje občutek zavetja. Sta kot črta in pika, ki nemo in spokojno ležita v zavetju okoliškega hribovja. Uporaba arhaične geometrije in monumentalnost prostora arhitekturo poenostavi do golega bistva, ki mu ne moremo odvzeti več ničesar. Vtis monotone, skoraj antične celote ustvari preprostost, primitivnost prostora, ki je potrebna da atmosfera preseže fizične omejitve. Enako primitivna je težka, otipljiva tema, ki prežema notranjost kostnice in nudi povezavo z najstarejšo vrsto človeškega dojemanja konteplativnega prostora. Potopljen v popolno tišino šibke naravne svetlobe, kjer sta tema in svetloba nerazružljiva celota, človek izgubi občutek za čas. Prevzamejo ga komaj prepoznavni občutki zakopani daleč nazaj v spominu. Ko ves vizualni hrup izgine se človeška zavest lahko popolnoma umiri in arhitekturni prostor dobi kontemplativen značaj.